Kaja Teržan

dne 01.02.2018

Kaja-TeržanKaja Teržan (1986), leta 2015 ji je pri Centru za slovensko književnost izšel pesniški prvenec Delta, ki je bil tudi nominiran za Veronikino nagrado. Sicer pa se je istega leta s performansom Delta, ki zajema zajeten delež pesmi iz istoimenske pesniške zbirke, uvrstila na mednarodni bienale mladih umetnikov Mediterranea v Milanu. Leta 2016 se ji je pridružila še pianistka Manca Udovič, s katero občasno gostuje po različnih umetniških prizoriščih. Na pesniškem turnirju založbe Pivec pa je, prav tako leta 2016, prejela nagrado občinstva za pesem Ruj.


… 

Dnevi so kratki,
želje pa dolge, napete koprene
med razobešenimi palicami pod stropom
nizko nad glavami.
Najtežje je biti iskren do svojih sovražnikov;
lahko ti namreč postanejo naklonjeni.
Kdo bi to hotel; v deželi vojn
je ravnovesje enako pomembno.
In vsakič, ko rečeš NE, se v mojih pljučih
zmanjša pretok kisika in na kup zbiram
zaveznike iz sosednjih organov, da bi
kakor samurajke, za čast, ne slavo,
postali zadnja vojska
pred popolnim uničenjem.
Potem pa spet tisti nasmeh, ki ga
pošiljaš pred sabo, na sredo bojišča,
namesto palic, kopja, meča, pušk.
In boli bolj in smeši bolj in vidim te
golega. Samo človek, brez spola,
celo brez telesa, ki bi ga zeblo. Pametno
si ga spravil, balzamiral vnaprej, da ne bi
kdo česa pozabil ali se zmotil pri zaporedju.
Izdolben format življenja; prepojen s soljo,
smolo, začimbami … kdo bi še hotel
večno živeti, ko pa lahko toliko poveš
z dramatičnim koncem in ko vsi vemo,
da ta ne obstaja in da ni niti tebe niti mene,
ko se tisoč vetrov vrtinči v spiralo in opravi
s hišami in poslopji vseh vrst in se v prazni
pokrajini napolni kotanja z deževnico za nekaj
novega …