Blaž Božič

dne 20.06.2018

Blaz_Bozic_foto-smallBlaž Božič, rojen v Ljubljani 1991, je zaključil študij klasične grščine in primerjalnega jezikoslovja na FF UL. Poleg številnih revijalnih objav (med drugim v revijah Mentor, Poetikon in Idiot) je leta 2011 izdal chapbook Grč (KUD Kentaver, 2011) in dve pesniški zbirki, Potem smo si vranice odprli na nežno valujoči livadi (KUD France Prešeren, 2013) ter K območnim poročilom (Center za slovensko književnost, 2016). Nekaj njegovih pesmi je bilo prevedenih v srbščino in angleščino. Od leta 2008 redni udeleženec literarnih večerov v Sloveniji in tujini (Hrvaška, Avstrija), med drugim na Mladih rimah, literarnih večerih LUD Literature v klubu Gromka in na pesniškem tandemu v Trubarjevi hiši literature. Udeleženec festivala Pranger 2017. Kot kitarist skupine nevem nevem in človek za eksperimentalnim breakcore-spoken word projektom SsmKOSK je zavezan tudi področju glasbe in zvoka. 


mapiranje območja v času
ni izbire ne vidim ne vem
za hip na površje
zamah po zraku
odškrtnjen noht, sladki lovki ki jima ne manjka snega v seskih – dejanje je samo
kvišku, kvišku! potem brežina;
zdaj na površju odpiram oči
in dvigam stopinje
svojega včeraj in svojega ne spominjam se več v razdaljo iz katere izviram
potem se spomnim da obstajata steklo in popkovina
in ko stopi popoldanski oblak na trebuh sobe in se spremeni v mraz
pričnem z dajanjem povračila.

(2012)

eshatologija I
do tod, potem ne več.
ogromna plima kjer se v soju vijakov izboli
precep in v njem blago izumrtje
časi nekam čudni, zdi sem mi da sem,
ali pa vsaj
da sem bila. in tudi gledanje sem –
tako kot sem žuborenje
in s kakšno natančnostjo šele zadiraš svoj plug vame in ralo,
zadaj pa toplarne, proizvaja se koks, neizmerne količine
koksa, časi so pač takšni, veliko suhosti se dela
ogromne plime si tako stisnil v kot
pojasnil
kako vam je uspelo

(2012-2015)

k

I
k živčevju
bolno sotočje s tabo hodim po zapuščenem
ob tem ko na eni strani ko
oblika pokaže potrebo po tebi in po pesku
in ti išče prehode skoz pore
ko lope ob kamniški progi in so to prostori kjer je shranjeno orodje in so to prostori kjer so shranjene rezervne tračnice konico gre začutiti v trebuh zakaj s tabo hodim po menjavi
ko srečujemo ali preidemo
ko stisnemo vhode ki jih srečamo
oblika pokaže potrebo
po tebi in pesku
ko so mesta kjer sem te videl ali pa sem te samo prešel ali pa sem bil polbuden
zakaj ko potreba pokaže pravilne poteze
da bi ne mogel slediti tebi in pesku

II
k poročilu iz novega sveta
oblačne ledvice nad brinjem se trgajo
obdukcija zada ime čigavo ime je to
onega čigar bolna ledvica se stanjša
in se razpotegne jesen pa
ob tem velikodušno razprostre svoj molk
ko včasih uganem vonj ki mi je bil nekoč vtrt v podkožje a se ga ne dotikam ko hodim po metelkovi proti taboru
in so vhodi bolno sotočje in pesek tega dne sliši veliko več in veliko dlje ob tem se utrne skrb
in z nespremenljivim
občutkom za drugega z nežno roko stoterih permutacij samote je ustvarjen imaginarni prostor
ki je močan

III
k celo noč zasedenim linijam
zakaj ko se kašče pripravljajo na zimo na odmiranje
je ta prostor pomemben
včasih uganem vonj a se ga ne dotikam ko hodim po metelkovi proti taboru
ko ne spusti predaha ta dan moral sem biti polbuden
zakaj ko potreba izkaže nevidne poteze
najosnovnejše

IV
k zobu
zakaj razgreta je zdaj vsa milost, vse vračanje, vsa sonca iz valovitega sopenja, stradež ki dela moja kolena čista, zapuščanja, ki ustvarjajo potrebo po tebi [ljubljana 16. september 2011]
milost ki sem jo spoznal je kovina v kateri srečujemo tvoje odseve, napor, ki ti velja, burekdžinice, pod katerimi so skriti rovi misli, milost, ki je pridana ulici v polsnu, ulica, na kateri poklekam, ulica ki dobro pozna imena spominov, imena, ki so nazobčana, nazobčana imena s katerimi se bo s kolen odrla koža.

Foto: osebni arhiv