Blaž Iršič

dne 20.06.2018

Blaž-Iršič-foto-Maj-PavčekBlaž Iršič se je rodil v Novem mestu leta 1983. S plešo in kislega obraza nikoli pozneje ni bil več tako podoben Janezu Janši. Pozneje se je v mali šoli naučil brati in pisati in kaj več od tega ne zna niti danes. Leta 2016 je pri LUD Literaturi izšel njegov pesniški prvenec z naslovom Poezija za avtomehanike, ki je prejel tudi nominacijo za Jenkovo nagrado.

 


Bombe

Balon poči, kot tvoje nebeško srce,
ko vojak odpre vrata in ni tvoj vojak.
Ubiti mrtvo rjavečo past za volkove,
ubiti zavržene ribe,
njihove pepelnatosive plavuti,
njihove usihajoče ribje oči,
njihove weinrot škrge.
Zakaj smo tako kruti do rib?
Še Jezusu se je jebalo zanje.
Šel sem mimo advokata,
mimo avokada,
med mostove,
pod balkone,
med vse te izstradane zgodbe.
Bilo je mrzlo,
pa sem zavil v knjižnico.
Zajebal sem se.
Opazovati koruzo v črni noči,
nočeš me,
razželezil sem se,
pust sem in brez ljubezni,
Siena,
to veliko mesto je kot jaz,
ponoči spi.
Veliki detel,
ščijem v bazen.
Nisem kot storž,
rjav in viseč s smreke,
nisem kot greh
v rokah likvidacijskega upravitelja.
Teden dni v pomilovalnici,
mravljinčast jezik,
jokal sem na viličarju.
Mladi Rusi,
stari Rusi,
Ludwigstrasse 15,
slečen sanjam kaktus,
gledam Hišico v preriji.
Bombe,
ne dajte jih Srbom,
vedeli bodo kaj z njimi.
Kremelj, duša, pičko ližem opici.
Rad bi bil svoboden,
mi cviliš na uho,
rad bi, rad.
Rad bi.
Dobiš le dolg,
vse ostalo si vzameš.
Monolit, pojahana mama, odščipni cigaro, potegni dim, puhni.
»Greš plavat?«
»Ne upam. Bog sovraži ribe.«
Še ti verjamem,
Krišna me je skušal zbegati,
ni vsak bog prepričljiv.
Kot stenica te čakam pod lučjo,
kot bomba,
ki pade v ocean
in nikogar ne ubije.


Dlake

Nisem,
danes nisem dovolj nežen,
da bi me prizadela z rožo,
ki jo prineseš blizu
in zmečkaš s svojimi blatnimi dlanmi,
s svojimi olesenelimi očmi.
Sem,
še vedno sem to jaz,
samo dva kamna in roža,
še vedno sem to jaz,
listi rumenijo,
in rdeče kričijo,
kot, da je komu mar.
Ko bi le imel kosmat hrbet in ušesa,
daljši rep in prost dan,
da bi le fukal ali umrl.


Sence in Kalemegdan

Mi ne letimo nad Kalemegdan,
z mehko odejo se pokrijemo po nogah.
In luna bi lahko bila moja ljubimka,
nisi slaba lunica, porednica.
Jebiga,
ne konča se vedno pri prvem ginu
in ni vedno samo prehlad,
včasih je rak v zadnjem stadiju.
Pretiravanje je edino kar dihamo.
O luna,
ti stara perverznica,
včasih te skrivaj gledam
in si ga nežno mencam.
Spil sem več kot sem prenesel.
Lizal sem te kot pesnik,
kot pesnik,
kot pes.
»Hej! Ti nisi luna!«
Našla si me na sekretu.
Čepel sem na školjki,
kot tisti predsedniški kandidat,
ki ni bil izvoljen.
Koga boš klical,
ko boš umiral.
Boš klical sekretarja OZN?
Hrup, samuraji, peščeni vojaki, pesek.
Hrup,
ne morem premikati rok,
a čutim kako se dotikaš mojih dlani,
tako mi zlezeš blizu
in sva,
kot dva stara psa,
ki jima ni treba več ubogati,
pa vseeno prideta k nogi.
Ko je mraz oblečem dolge gate.
Kaj se pa vam mota po glavi, me čudak vpraša
na Podmilščakovi.
»Kako večerjam z Luno,
kako ji popiham juhico.«
Pod listjem sem našel Ginsberga in povem vam
res je bil peder.
Daleč smo prilezli,
veliki pok,
evolucija,
rimjob.

Foto: Maj Pavček