Urška Kramberger

dne 20.06.2018

Urška-KrambergerUrška Kramberger, rojena 1993, odkar zna, veliko bere. Končuje študij laboratorijske biomedicine, živi in ustvarja v Ljubljani. Leta 2015 je bila nagrajenka festivala Urška, 2016 je pri JSKD izšel njen prvenec Orjaški gobec globusa.

 

 


-
Note to self: don't bite


grickaš železje in v letvice
skrivaš kosme svoje kože
kajti nič se ne občuti tako kot gola koža na štrleči les
ko vlak prepelje ubežano meglo
in vsaka trska ki ti zgine pod površjem
je manjša pod teleskopom ko dviguješ
in tlačiš maslene skice v svoj vrat
tvoje misli niso več anemične
skice se razletijo v sani sredi Dunajske
ki jih ljudje obvozijo kot na tečajih varne vožnje
vidiš tračnice v njihovih očeh ko tikaje
spuščajo kuplunge ker spet plačaš in vsak spomin
se obrne v novec štiri pet šest kaplja vlage v šipi
v heksagonalnem vzorcu vezalk štiri pet tri
oddrsiš preden lahko ugrizneš čeprav
ti je všeč vonj njihovih prešvicanih ključnic
pingvini preoblečeni v lopove jahajo tvojo vprego
sediš na saneh in kot ribički se ti ovratnik strjuje
v puhasto taco podmornica na f2
štiri pet dva je kazanje ran na teflonu
kot nabiranje psevdonimov skozi mestne luči
ki stalno menjujejo imena ulic
ne grizi v boso mrhovino
to odvrača sijaj
ko se čakanje izteče so šopki jutra gladki
štiri pet ena
 

Onkraj kroga

niso ti smehljaji vdihnjeni skozi paradokse
v stroju kimajoča koča naglica zavedanja
potrkavaš kroge kot kozarce
iz prejk napihljivega vsakdana
se rojevajo brzostrelke
jaz omamljen
v arenski žeji dvignjeni palci
boš moja ostarela doga v vladavini
do kam je šel?
sviloprejke v kolobar
drevesje do kam je šel v drevesju?
glavnina ni v toku glavnina so trakovi preživetega
dolg zanimanja ti stopi na prste
vedeževalke so mele kr prav
polži se parijo v spiralah
le urno le urno prebeli svojo hiško
s sluzjo so kleptomani strahu
postali idealisti interesov
razpršene ceste kilometrov individuma
obleka pred hrano jemlješ vsak pripomoček
za orodje
na koncu je za vse kriva karma
ali kamor
je pomotoma pristala avtoriteta
rekla si da bi si morala izmisliti laž
ne bi spet padla v povoj
ali bi potrebovala močnejši privid
izčrpane kobile pod nogami
v čakanju izblebetaš vse poti za beg
špegle morš poslušat ko jih zvijaš
a na Bledu jejo ptiče?
v razgreti ponvi jajce zakrkne
v nočno lupino to ga iz
kanala pribije nazaj v izhod
samo vlažen privid
te zgnije nazaj do tebe
bombončke bomo delili
da se umiriš znotraj te plošče
v kateri samost pripeka
sicer za sabljačevo mrežo ne more nič manjkati
razen giljotina mehanskega zdrsa
okrašeni z vajo nežnosti vedno znova
pomikamo srečanja v labirinte
orosi se zloženo krilo
razen nespečnosti praproti v snegu


-
Hotelirka

Prisluškujem iz ščetin obiskovalcev.
Veščina je začeti pred začetkom, a kasneje.
Čez drugi obraz povzročaš
nekemu jazu tragedijo.
Spredaj je ledeno in gosi so
zložene v trofeje. Tragedija izvirnika
spotika pomislek ob prazno,
nekaj časa zase, nato dobro je,
skoraj vedno polno,
veselijo se, koristijo popuste za smučanje,
kot pravim protagonistom jim je mar le za nagrade.
Naplavina prostora ima prednost
pred vzgibi majcenih junakov.
Jasen, ta hodnik vleče špuro,
tu hromi navznoter
od vsakega spomina najtežje delo.
Omami me z zgodbo, je rekla.
Kaj pa misliš, nabuhli tramovi
zdržijo dvakrat toliko sranja kot ti.
Neumno bi se bilo slepiti s takšno navado,
grajenje je nagonska niansa,
stenj se skrajša v smislu in
vrhunec večera je nujnost pozicije.
Znosnost je samo klin,
iz kondicije pride ostalo.
Oh ja, seveda plen je dobrohoten
in beži pred žvižgom, ampak
jaz sem bolj situacija.