Denis Škofič

dne 25.09.2018

Denis Škofič photoDenis Škofič (1985) je pesnik, pisatelj in literarni kritik. Na Filozofski fakulteti v Mariboru je diplomiral iz slovenskega jezika s književnostjo. Bil je urednik za prozo in literarno kritiko pri študentski reviji Liter jezika, objavlja pa za različne literarne revije ter druge tiskane in spletne medije. S kratko zgodbo je bil uvrščen v zbornik mednarodnega Festivala prihajajoče literature Alpe Adria z naslovom Vrane, čečkarije in konfeti (Litera, 2017). Sodeloval je tudi pri monografiji Portreti sodobne slovenske literature (1991–2016) v izdaji založbe Fit media (2017). Kot pesnik mlajše generacije je doslej zabeležil številne revijalne in radijske objave, leta 2014 je bil gost Prangerja, dvakrat pa tudi finalist pesniškega turnirja (2011 in 2017). V letu 2013 je pri založbi Beletrina izdal svoj pesniški prvenec Sprehajalec ptic, ki je naletel na topel sprejem tako pri bralcih kot kritikih, bil nominiran za Jenkovo nagrado in kritiško sito. Na začetku letošnjega leta pa je pri Cankarjevi založbi izšla njegova druga pesniška zbirka – Seganje.

 

 

 


DENIS ŠKOFIČ – PESMI IZ ZBIRKE SPREHAJALEC PTIC

Tam je stal travnik. Bil je globoko sklonjen nad srno in se pasel na njej. S svojim zelenim gobcem je ril po ožgani travi kožuha in pulil rdeče rože mesa. Hlastno je pogoltnil célo jabolko srca, niti svinčenih pečk ni izpljunil.

Tam je stala češnja. Pletla je gnezdo iz vrabcev in škorcev. Ležali so okrog nje kot odprte ostrige, iz katerih so srake kradle sive bisere.

Tu in tam je ležal človek. Na njegovih udrtih prsih so se poznala podivjana kopita puške, na kateri je še maloprej jahal.

V podganah so se nakotile hiše. Velike, majhne, z luskastimi hrbti in strmečimi okni.

V podganah so se nakotile hiše. Cvilijo z vrati, ječijo z durmi in škripajo s tečaji, ko glodajo njihovo meso, dolbejo v njihove kosti ter praskajo svoje hišne številke v njihove misli.

V podganah so se nakotile hiše. Ostudno opečnate ali s kosmatimi fasadami in dolgimi repi garaž. Vse polne požrešnih zajedavcev, vse krastave od svoje požrešnosti.

V podganah so se nakotile hiše. V njihovih mrzlih prsih utripajo vroče peči in na njihovem potuhnjenem podstrešju sanja zavetje.

Priplujejo na podolgovatih bambusovih splavih, z dolgimi vesli se počasi poganjajo po temni reki. Na kljunih splavov visijo svetilke, njihova motna rumena svetloba se razliva čez reko in jo kali kot monsunsko deževje, tik njih pa počivajo kormorani s povešenimi glavami in z zankami, zavezanimi okoli vratov, na repih splavov se pozibavajo velike pletene košare. Nežne roke odlagajo vesla, grabijo kormorane za vratove in jih mečejo v reko. Predramljeni kormorani izginjajo s pljuskom v globino in se vračajo na splav z ribami v kljunih. Nežne roke vlačijo ribe iz kljunov in jih mečejo v košaro. Na sebi začutim toplino roke, ki me boža. Zdrznem se od prijetnega občutka, toda tedaj me božajoča roka stisne za vrat in me vrže v reko. Na površje se vrnem z ribo v kljunu, ki je ne morem pojesti zaradi zadrgnjene zanke okrog vratu. Roka mi jo iztrga in jo vrže v košaro, mene pa posadi nazaj ob svetilko. Spet opazujem, kako se pred mano motna rumena svetloba razliva čez reko in jo kali kot monsunsko deževje, ter si želim, da bi prestopila moje bregove.