Jan Krmelj

dne 25.09.2018

Jan Krmelj (photo Nika Erjavec)Jan Krmelj (1995), gledališki režiser, scenograf, performer in pisatelj. Živeč v Ljubljani, Sloveniji. Ustanovitelj DivineMimesis. Piše eseje, pesniške in gledališke fragmente, prevaja iz francoščine (Mallarmé), italijanščine (Pasolini, Agamben) in nemščine (Celan).

Bil je pomočnik režiserja Tomaža Pandurja (Faust), Jerneja Lorenca (Sveto pismo, prvi poskus), Vita Tauferja (Butnskala) in Aleksandra Popovskega (Merlin ali Pusta dežela).

 

 


USTA
Jan Krmelj
*
I
Minimalizem verjetja: oblaki,
ki se v mesu zaganjajo
v stene, predirni kakor
bledi jok psov!
Širina komunicira. Prostor, ves
horizont. Vertikala razkriva:
razlika je izjema, človek
človek v tem, da ga ni.
Da je napaka: črna luknja,
nenehna disfunkcionalnost, napaka,
to, kar se v njem izmika
domeni vseh strojev!
Niti sled. Niti stroj.
Nobena usta. Jezik kot
polje za boj nepobotljivih
zahtev. V njih ozek zev.
Vertikala! Forma, amorfna,
neznosno več kot črta. Krik
te krogle, da iz nje
vse brsti navzven ...
II
Rezonator, krog, neznosna
odprtina ust na obrazu –
raztezno odprta – v seriji
čistih intenzivnosti, spontanih
kompozicij, ki me ubijejo!
Linije, debla, prosojne frekvence,
vse usmerjeno
neizprosno proč od jedra.
Tudi vsaka zasnova je preboj ...
Tudi vsaka beseda je vojna ...
III
Tista razlika, ki oddvojuje
realnost od njene izkušnje –
svoboda je praznina, ki jo je treba,
treba, nujno vzdržati ...
A prekrižati roke pred odrsko
masko, celotnim odrom kot masko,
prekrižati jih pred telesom, ki upira
svoj nestalen pogled vame ...
A ta pogled je že moj pogled,
ko si me maska nadane.
USTA
*
Skriti begi
mesa v obličje –
človeško obličje
je kraj, prazna pokrajina,
ki še ni našla
svojega obraza.
*
Takšna prisotnost –
tišina – in odmevi,
vsi neizrečeni, politika
odmevov – usta,
ki govorijo le preko
ugrizov v zrak, nikoli
zaprtih, nikoli brez –
s kapljo krvi.
*
Iz teh ust dolbem površine –
da bi se črke skoz njih
prelivale v drobovje –
da bi s krvjo popisan list
zapolnil pogodbo organov –
ne iztrgan iz zavesti
kot spev –
da bi se realnost
evakuirala v telo
skozi usta!
*
In ne drobovje, ki se
skozi usta
evakuira v melodijah in besedah –
ne ta mehanizem,
tok tal v drugo smer:
osvoboditi resničnost tega grajenja –
vstopiti tam, kjer okovi
gradijo telo –
*
Tudi v svetu ne živim
skozi usta tega sveta.
Živim skozi usta.
Snop nafte skoz usta.
Linije strel, ki se
zapičijo
precizno v mokro telo:
nekdo, ki spi, ki zamuja
resničnost, nezaprtih
ust, udarec navznoter,
prevodnik odsotnosti,
ves svet
so bila le še usta,
le še preprosta
paraliza, krik
ali smeh.
ZAVETJA
.
Strah, gib
izvotljenosti, iracionalna
blokada poznanega, ki pozablja,
da je poznano svet, ki se ga dotakne
ime. Vsa površina tal, grajena iz celic,
smisel, reduciran na odmev.
.
Otrok, izrasel
iz tvojega čela – v neko naročje –
v odobritev oči – da se iztekajo v vodi –
njegov glas – njen – ki spreminja toke rek –
tudi ko ni nikogar, da bi zrl
širino reke – tudi ko se moje roke lomijo
da bi jo dosegle –
.
Še zmerom stoječ – ko podpiram odprto lobanjo –
da ne upade – da se postopno zaraste – da se občutja
zgostijo na zvok, ki ostaja – »nekje je varen kraj« – in žrtev,
ki jo zavzame tvoje telo – da se prepušča besedam,
vsem tujim – »nič ne more biti
tujega v meni« – in končiči mojih prstov
se iztekajo v mleko – tkiva in vlakna, spojena,
zakopana v polje, da se nekoč
kmalu ponovno odprejo.
.
Krog okoli jezera – zapolnjen s telesi ljudi – ki jih
poznam – ne poznam – v strahu pred soočenjem
s poznanim – kar mnogo presega
moje odnose z viharji – z negibnostjo spoja v očeh –
steblo in sonce – dvoje sonc pod kožo na mojih dlaneh –
krog sedečih, upočasnjenih na odkrivanje gest – čas,
namenjen razumevanju učinkov – privilegij rojstva,
ki omogoči zavedanje, kaj je se s premikom povzroči –
rani, obljubi – naključno izbranemu izmed teles –
sedečih v krogu ognja – in jezero ni tisto,
ki gori.
.
Priklicevanje odsotnega – kot sneg, pozabljen v otroštvu –
zdaj pretopljen – vrteč vrtiljake – in rja –
in lom, skrit v plasteh rdeče barve – na kovini –
na nas je – in enačbe se omejijo na enosmernost –
in izločeni impulzi, ujeti v spekter – veter,
ki niti trenutka ne omeji.
.
Ko je treba odriniti vse – in je izgon v lovišče –
edina opora – nasilje, prikrito v formi družine – skupinski
portret pred odhodom na lov – nobene moje
oči ne strmijo v oko – vse že odvrnjeno v poke,
korake čez dračje – oprezne premike – menjave moči –
in lakota, ki izdolbe rano krogle – enakomerni premiki –
razlaščen v iskanju zavetja – in sledi me izdajo –
in detel molči.
.
Izkušnja psa – moje telo, prestreljeno na ulici,
omejeno na bistvo trojine rojstva – jesti, piti,
vnašati, nemara ploditi – in spekter možganov, odprt
za prostorske strukture celotnega mesta – čutiti
odnose med telesi – umik dimenzije, ki gib
z mirovanjem ločuje – nihče ne spoštuje
uvida v fiktivnost prostorskih enot – in prazna polja
ne obstajajo – kdor se premakne, zbeži.
.
(Premikajo se. Stopim na ulico, premikajo se,
nič se ne ustavlja, vse moje misli in spomini,
v hipu transformirani v vodo. Po kolenih steče.
Cel spekter ljudi kot barv, ki se izmenično
kotalijo. Lakota ptic, luknje izstrelkov,
ogrodje telesa, grajeno iz žice, kako
naj ne mirujem? Niče se ne ustavi,
nihče se ne odzove prozornemu bdenju.)
.
Ne prenesem tišine – ki jo sproži krik –
soočitev z latentnostjo ognja – v vsakih dlaneh –
prepričal sem žice v odklon – zapognil dlani v krvavenje –
izmenjava skoz steklo, ki bode – ne vrača
se odmev. Ne vzdrži –
občutje –
tok.
.
Razvrednotiti edinstvenost odnosa
z govorjenjem – ubojem
divjadi, ki se steka med drevjem – natančne
vrvi med oskubljenim lubjem in ljubljeno
točko, tik pod središčem, tik v središču,
v dvojini, ki me spaja v nočeh –
kot gorenje in prostor med žicama –
zadosti močna želja – da se telesi primakne
do ognja – in slutnja popolnega kroga,
zarisanega z jezikom – v tleh –
.
Nikogar ni, ki bi zrl v rastline – in trenutek
je zloščen v polje – kot zemlja odseva –
grmi, grmi v celičnem soncu – vsi moji koraki
čez sobe – ne premaknejo niti lista – ne govôri –
ne govôri da iztekam preveč vode – ne govôri
da te voda gradi – ne dopusti da se osušijo –
ne govôri ničesar –
.
Do izpaha dvigniti roke nad svojim življenjem – izviseti
v fluidnem nadzoru – med brutalnostjo mej in ubojev –
v vodi – s pogledom – telo, spočeto
iz rok – iz stika beločnic vzrasel otrok – količina ozemlja
in transmutirane glave cvetov – namesto vboda trije –
grleti z okoliščinami, ki premaknejo slamo z voza – in v zraku –
iskati bilke v kopici šivank – noge se zapletejo v pobočja kolen,
obarvanih, ranjenih, samih.
.
Misel, da ne more izginiti – nič kar sem čutil –
nobene izgubljene izkušnje v prenosu med časi –
nobena stopnja mojega telesa ni skozi rast podrejena izgonu –
najvišji stropovi kot mah za oko – sprostitev
vseh morij, ki jih sedanjost drži.
.
Nevede sprejeta – zaveza izgona – kot fokus dlani,
da se steka v črte – izliv kot priznanje –
objem kot ugriz – zaklonišče teles pred zelenjem –
goreča nihalka – med kožama nobenih puščic, ki bi drle
slapove razlike – posvečenost v noč – misterij sejanja
in klic razrešitve, ko se bujenje obrne v norost –
.
Bolečina mozaika – vključena v nebo –
ničesar ne bo – več – vse izkušnje, ki so shranjene
v tkivu, ostajajo zvite v fragmente, ki jih dostopa
nekdo – ki se sprožijo vsakič z vrnitvijo – vrnitev kot struna,
drhtenje v jati – nenadni preboji zaves,
ki premikajo zvok v strmenje – ničesar se ne rabiš
bati, otrok – ničesar ne bo – nič se ne vrne –
noben tuj spomin.
.
Ne vem, koga sem zanikal z glasbo – izostril dlani
na natančne premike ukazov – povleči vse točke, v katere
se sidra pogled – jih kot vajeti speti skoz zrak z dlanjo
v ustavitvi – in usta sledijo razpadu – ko se iz ust
v usta stekajo morja – otrok – otroci, ki mirujejo usta –
natančno sporočanje gibov – in spojev – prerokb –
.
Pod težo tuje zavesti – tujega spomina,
ki me naseli – vse dokler so roke združene,
spojene z morjem – še sila, s katero besni
življenje v nekem odhodu, se obrne – v petje –
in gledam, kako se levi – vse geste, puščene pred mano –
ta sled kot vpogled v vrtenje – in vlaki v ožilju –
.
Nenadna toplota, ki jo živijo dlani – kot vrnitev,
v kateri s tipanjem določijo obliko telesa –
nekdo se bo vrnil – nekdo v združitvi,
nekdo bo zapolnil izpraznjeno zemljo, v kateri
podgobje trohni – nekdo bo povezal
ta strah pred vživetjem vase – ga povezal
z igro, ki preobraža samote v smeh.
.
Z ničemer ne zamenjam tvoje tišine –
z nikomer ne delim skrivališč, kjer ostajaš –
pod grmovji, vkopan opazujem drvenje –
travniki mesta, razgrnjeni v forme –
skrita v maternici cvetja – skrita v toploti –
varujem te in se levim.
.
Če te premaga – nedovzetnost za petje –
nedovzetnost strmenja – preveč informacij v gojišču glasilk –
podpri se z mojimi okruški – mojimi trupli, ki jih razlaščam –
odsekana dlan, ki se žrtvuje za varnost – tvojo –
če se izgublja zavetje – če te premikajo –
če se izgubiš – v mestu, ki te joče –
če se izgubiš –