Aljaž Koprivnikar

dne 28.02.2019

Aljaž-Koprivnikar-(Robert-Carrithers)Aljaž Koprivnikar (1987), pesnik in literarni kritik. Njegova poezija je bila objavljena v slovenskih kot tudi mednarodnih literarnih revijah in antologijah ter bila prevedena v angleščino, češčino, grščino, hrvaščino, nemščino in srbščino. Trenutno živi razpet med več mesti; Ljubljano, Berlinom, Prago ter Lizbono. V prvo se vrača soorganizirat mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike, v drugem s Slovenskim kulturnim centrom pripravlja Antologijo mlade slovenske literature v nemškem prevodu, v tretjem kot programski direktor vodi mednarodni literarni festival Microfestival, v zadnji pa poučuje slovensko literaturo na Faculdade de Letras Lisboa.


Anatomija

37.2 trilijonov celic
(med njimi 200 različnih tipov)
100 bilijon kožnih                                                                               127 milijonov mrežničnih    129 milijonov paličastih                     Včasih imamo dušo                      6 milijonov stožičastih
                                                            Nihče ne ves čas
Zase
                                                 
100 bilijonov nevronov v možganih
(ki zbujeni na dan sprožijo dovolj elektrike za prižig sijalke)
Okoli 60.000 smiselno urejenih misli na dan    1 milijon bilijonov bitov shranjenih informacij

Obstajajo prostori srečanja, ometani ali samo zlepljeni skupaj s krpankami,
preprogami namesto sten, prahom v sklepih namesto hrustanca
in vetrom pod vrati.
Ne premikaj se.

60 milijonov senzoričnih receptorjev
1000 ki omogočajo vonj                                                             96 milijonov ki omogočajo vid
(pri tem nos zazna 50000 različnih vonjev)        (pri tem ima oko resolucijo 576 megapikslov)

Z vidika večnosti ni pomembno, ali v tem
svetu, drug ob drugem s tem telesom (ali kakim drugim), od trenutka
stališče: izbrati praznino. In čakati.

SRCE
115200 srčnih utripov na dan
Bo v življenjski dobi pretočilo                                                   Bo zaradi lastnega električnega 1,5 milijonov sodov krvi                                                        pulza utripalo še izven naših teles
Nekoč se bo poravnal čas, morda,
le v strahu ali vznemirjenju otroštva,
včasih v presenečenju starosti.

6 litrov krvi
(Dovolj železa v njej, da bi naredili žebelj dolžine 7,6 centimetra)                                                
42 bilijonov krvnih žil                                                                      30 trilijonov rdečih krvničk
   
Čustva so v tem telesu, ki ne obžalujejo preteklosti.
En organizem absorbira drugega.
Skozi raztrgano, razrezano, opraskano koža, ki dovoljuje ciklične
 ponovne in ponovne vbode.

206 kosti
(300 ko se rodimo)
640 mišic                                    Makro svet odgovarja mikro svetu.                       360 sklepov
         Nekje v oddaljenosti drugih mest.
       Gube, kjer je bila nekoč ravnina.
      Obračanje k sebi v interesu lastne rešitve.
    Ustvarjanja telesa iz besed.
     Iz nič:

23, 040 izdihov na dan
(in enako število vdihov)
100 izgubljenih pramen las na dan                                            800 ml iztočenega znoja na dan
Na tisoče besed: zavijanje besed po telesu, bičanje telesa,
konture nerodnosti. Prostor.
Neusklajenost ... in porast hrupnih podob. Razvozlati.
Podaj roko.
Za tisoč pogovorov,
če to, raje tišina.

(Vsak dan srce proizvede dovolj energije za 32 kilometrov dolgo vožnjo tovornjaka)
(V povprečni življenjski dobi napolnimo dva bazena sline - 23, 000 litrov)
(Naš ne zverižen DNA z vsemi celicami je zmožen daljave od Zemlje do Pluta in nazaj)
(Naši prsti lahko čutijo stvari manjše od 13 nanometrov)
(Naše ustnice so 100 krat bolj občutljive kot blazinice na prstih)

Potrebujemo
Očitno vendar
Vendar očitno
potrebuje nas
tudi iz nekega razloga.

(100,000 kemičnih reakcij se zgodi v naših možganih vsako sekundo)
 (Naše kosti so 5 krat močnejše kot jeklo)
(Povprečno izrečemo okoli 4800 besed na dan)
(Povprečno v življenju 2 tedna namenimo poljubljanju)
(Živčni impulzi čez naše telo potujejo okoli 90 m/s)

Tečejo med lučmi
                                                         in izginemo skozi vrata.
V kupu suhih listov se pokrivamo z vejami
in (ne)mirno čakamo
da pride čas.

(Naša povprečna življenjska doba je 2,475,576,000 sekund. V tem času izgovorimo v povprečju okoli 123.205.750 besed, se ljubimo 4.239 krat in zgolj nekaj več kot 70,000 celic umre v vašem telesu ob branju poslednjega verza.)


Nedokončane stvari postanejo razvaline

Vsak korak
                  zunaj sobe
   te prestavi
treba se bo umakniti
                        shraniti
 življenje
                   fotografije
         knjige
                   ….
ko se kosti besed
                         razbijajo
v vse večji akord
ko sesava
                   srce do suhosti
                  ali morda
v zavetju
slediva
                 svojim
žilam
popuščava
            stisk
stene                                                                      

Tukaj. Pod tem listjem. Izgubljava kri. Izgubljava toploto.
Zgrabiš me kot mačka svojega mladiča in od-neseš spat.

 


(Po)zimi

dan je tih krhek kot jajčna lupina
in zunaj drevesa krhka
ko se svetloba lomi

počasi za
simetričnimi vogali
roba sveta

listje pada in krošnje
povešajo svoje prste
do tal vse je belo

od rose
in jutro  
se nadaljuje

ves dan
in traja
čez polnoč

in vse do
zadnjega drevesa
strehe in luči v oknih

nekdo (tam) opazuje snežni vihar
in let drobnih snežink ki priklanjajo
svojo nazobčanost vetru

nekdo (od-tam) opazuje kako voda
dežja žaluje kot vdova za snegom
in šteje zvezde v gozdu večera

in njegove misli in sekunde
so bele trenutkov
krhkih trenutkov

ko nekdo diha zanj

 

Govorimo drug mimo drugega in ponovimo

vse na določeni frekvenci
vse se konča v kompromisu

že leta živimo
                                              med temi srhljivimi vrati in nežnostjo
             v večernih urah z ognjem naših misli
                                                                         ki si želijo
                                 biti nekje drugje (povsod)
                                                            in vedno nekdo drug (z nekom drugim)

izhajamo iz tišine
                     s katero smo izgradili same sebe
            
        v postelji
                                   v kopeli
                                                     v kuhinji

in kopulacija ostaja vse bolj brez zvokov
v kateri smo se vselej opraskali in potegnili nazaj
v vse kar mora (b)iti malo nazaj

                                                      v tišino
                                     v razreze naše kože
                                                v zapis današnjega datuma

da se nato ob jutrih še iz vroče kave
zopet lahko pogledamo
nazaj drug proti drugemu
in verjamemo v trdno vzajemnost

in ne vidimo utrujenosti in gub naveličanosti
na parketu našega stanovanja ki je prenehalo goreti

razpršeni med drobce in madeže
ki jih vztrajno brišemo z Ikea brisačkami

zdaj potem zdaj čas še vedno visi
na naših ustnicah ko si lažemo z odprtimi telesi
in sprašujemo kako ohraniti drug drugega

                      skupne zajtrke
in gledanje bomb na televiziji kako padajo na odprte kože Alepa v naših dnevih sobah
in nas ne preseneča nič več ne oddaljena prihodnost ne bližajoča se preteklost
ljudje smo in človeško se je ne ozreti proč