Jure Kapun

dne 11.03.2019

jure_kapun_by_benjamin_pritzkuleit-v2Jure Kapun se je rodil 1993 v Mariboru. Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo ter japonologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od 2016 živi v Berlinu, kjer med drugim deluje kot asistent pri projektih literarne hiše Lettrétage. Prva besedila je začel pisati v gimnaziji pod mentorstvom pesnice Danice Križanič Müller. Začetniško prozo in poezijo so objavili pri reviji Mentor, novejše pesmi pa so bile objavljene na spletni strani Poiesis, njihovi e-antologiji ter reviji Dialogi.

 


dom

Home was the center of the world… at home, one was nearest to the gods in the sky and to the dead in the underworld... And at the same time, one was at the starting point and, hopefully, the returning point of all terrestrial journeys. (John Berger, and our faces, my heart, brief as photos, 56)

I

za prve priseljence
je še bilo lahko

posaditi dom

in tudi tistim
za njimi
njihovi bogovi
njihovi mrtvi
so voljno šli
v zemljo

so šli
in se vedno
znova vrnili

moji starši
so dom lahko
vsaj podedovali


II

kakor da se
moje osi
nikjer ne sekajo

in moja semena
se ne pustijo
zasaditi

v odsotnosti
bogov in mrtvih

kann ich erst außerhalb
meiner sprache sprechen

lahko šele izven
svojega telesa čutim

grem in nazaj
ne najdem več

šele v tvojih rokah
sta se prekrižala moj 
ver
ti
kal
in horizont
šele v tvojih rokah
sem drugič našel pot

domov

 


Majhen atol

Kličite me Izak – 

Zdaj se lahko samo še obračam 
kot zmedena frnikola 
vrtim 
vrtim 
v svoji osi.
Vrtim. 

Moj atol je čez noč vzelo morje, 
zrno za zrnom peska in 
v enem požirku še vse ostalo. 

Samo drevesa še štrlijo nad gladino, 
vedno bolj utrujeno povešajo liste. 
Nato bodo samo še sonce in 
oblaki in podoba človeka,
obrnjeni v popačeni gladini. 

In samo še podoba človeka in luna, 
morje naj me potisne skozi njeno luknjo, 
samo še to modrino moraš prestopiti 
pazljivo se obrni samo še enkrat – 

In se pokliči Izak.

 

50 shades of blue

1

modri dan v new yorku
modra noč v new yorku
modra svetloba modre lune
    modrega sonca

ko se pomlad nagne v poletje,
to je tvoja modra
    joan didion

***
14

brezvetrje
se nebo zapira v morje
ali morje odpira v nebo

***
27

japonske vdove
v gorah predejo
obešajo barvajo

***
28

japonske vdove
na obali potapljajo
zbirajo ne
dihajo

***
ta kolobar
je kakor zastrto
svitanje

nežno lega
v temne previse
stresa njihova

telesa skoraj
trupla znani
konec albe