Tibor Hrs Pandur

dne 17.12.2019

Tibor-Hrs-Pandur_10-200)Tibor Hrs Pandur, rojen leta 1985 v Mariboru, Sloveniji, zaključil študij primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, eden od ustanoviteljev in urednikov literarne revije in Paraliterarne organizacije I.D.I.O.T. V letu 2008 je v Teatru Glej (Ljubljana) doživel premiero svoje gledališke igre »DREAM 59« za katero je prejel nagrado za najboljšega mladega scenarista (2013). Leta 2010 je pri Centru za slovensko književnost izšel njegov pesniški prvenec “ENERGYMACHINE", leta 2011 pa njegovi prevodi izbranih pesmi Jima Morrisona, V slovenščino je med drugim prevedel več pesmi Pabla Nerude, S. T. Coleridga, Edgarja Allana Poa in Heinerja Müllerja. Od leta 2015 do 2016 je bil projektni vodja mednarodnega festivala LITERODROME. Njegova druga pesniška zbirka sanjskih besedil Notranja razmerja je izšla v letu 2017 pri založbi Litera, njegovi prevodi esejev Nikole Tesle (Problem povečanja človeške energije) z obsežno spremno besedo pa v letu 2019 v sodelovanju z ZRC SAZU in založbo Litera. 


 

ĐOKER JE POTRKAL
 
Pa sem odprl
Temne zone neon-koke
Informacijski dili
Manipulacij ljudskih sudbin
Kako je imel že vse
Pa vse zapravil
Dokler mu je Val Kilmer
Pisal blurbe
Za metode
In so se bogatašice smejale
Ko je tunkal al jebal
Odsotne frende v glave
In se zadeval
Ob leder fotelje
Uspeh je bil
Da se ga zadaneš
Do obisti
Da frendom kradeš Dnevnike
in fajle
In jih daješ na vpoglede
Komercialnim njihovim
Nasprotnikom
Ampak tu je bilo še nekaj
Ob citatih iz betmena
Maskah groze
Iluzij kokaina uspeha
Plačevanja kurb
In fukanja več žensk hkrati
Orgij z Björki
Sfukanih od drog
Na plažah zadnjih
Nedotaknjenih
Slikarij in aranžmajev
Teles, ki se krešejo ob vodopadih
Film, ki se je delal in scenarij
Ki se je prepisal iz sci-fi
Zgodbe tega planeta
Dezinformacij
Spranih aeronavtov
Postmoderne propagande
Poskusnih zajčkov
Želv, ki so jih poslali kolonizirat
Ta nov planet
In so prišle brez veze
Brez nog
Da bi priklople sonde
Za meritve vlage raju
Diski iz osemdesetih
So potovali in lutali po dolinah
Goratih pragozdov
Nisem štekal, kako to deluje
In kdo jih vodi
Sred pejsažev teh
Rajske fantastike
Prebarvane aranžirane plastike
Kjer so pristajali na pol razviti
Organizmi, da bi
Izpolnili misijo
O kateri nimajo pojma
In so priklapljali pol živi žičke
Na setu planeta, ki sem ga adaptiral
Za film po romanu
Za katerega nisem imel pravic
Tako da bom moral vse spremenit
Pike dat med besede, da ne bo zgledalo isto
Kot original
Čeprav je genialen film o kolonizaciji
Spranih aeronavtov
Ki so jih napizdli
Da ima smisel iskat druge svetove
Medtem ko so vsi že vsebovani v tem
In importirat aranžerje orgij
Na rajske plaže maket
Njihovih produkcij industrij
Hrane predelat v droge
Peske v betone
Silicije v banke
Podatke v megabajte
Zahode v kič
Kič v keš
V nič
Fejk satelitov
Ki komaj krožijo
Pa še to zgolj zaradi napora
Milijonov plačancev
Ki držijo ekvilibrije
Algoritmov
Njihovih orbit
Čeprav zgledajo kot rekviziti
Eda Wooda – krožniki na vrvicah
Ki napadajo misterij narave
S silami kontraobveščevalne
 
Boljše je bilo
Ko še ni bilo napisano
Bolj čisto
Kot tisti tip
Ki se ni hotel počutit
Za sekundo
Na vrhu sveta
V vsemogočnem tripu
Belega šmrkanja
In ni šel ven
Ni jebal manekenk
Ali vlamljal v stanovanja
Da bi obveščal o sosedih
Ampak sedel doma
In pisal naslednji bestseller
Ki bo za dve uri
Skoloniziral
Dezinformiral
Armade sal
Gledalcev
In se zjokal al zajebal
V subtilnih podjebavanjih zakoncev
Mačo kurčenj
Ko je koga jebao
I kako i zašto
Ko je veča faca na balkanu
Kdo ma večji studio
Komplekse
Boljšo robo
Ribe in hostese
Kdo več ve
Kdo več nardi
Kdo več zasluži
Koga več ljudi pozna
Kdo vedno ve koga igra
Kolk ljudi te kliče
Kdo vse te ima rad
Al sprve da
Al dvomi
Al cima
Al se folira
Al integriteto ohrani
 
 
THE FUTURE OF MANKIND
(po ukradenem scenariju prepisal
& adaptiral THP)
 
Milijon kozmonavtov
Je bilo pripravljeno žrtvovat
Svoje življenje v kapsulah
Da bi zadovoljili želje
Izražene v fonemih velikega vodje
In šli kot mikrobi
Sond v vesolje
Prah med prahi mikroatomov
Sile
Poslani na misije
Na nekaj podobnega
Kot kar že mamo
Med bilijoni galaksij
Ki obstajajo
Kozmonavti sredi ničesar
Akjej?
In nekaj gre strašno narobe
Someone has to die
To further the plot
Drugače ne funkcionira
In nihče ne bo gledal dalje
 
 
NE NISEM BIL VIETNAM
 
Ti si bil
Skoz tebe sem bil tam
Sin o četu kao
Da je spo zn al b rezču tn o st, p red en je šel
Kako se je razveselil potnega lista
Kako se je prvi otepal posilstev
P rvo no č o d svo jih sovo jako v
Med scanjem in blatom nekdo
Vstane, da bi posilil nekoga
Noro st vo jn e, nič me n i gan lo , pizda
Sem š el vid el ran d o m scen e
Gverila n ap ad e, v b are vržen e b omb e
Lju d i razn ese, en i še kar streljajo , in lad jo
Jaz med njimi in opazujem
Nekd o p rid e k mo ji mizi in ti lu taš
Letaš p ri o graji b lizu p lanin e
Za domov, za mano, za malo zemlje
In pol sem razumel, zakaj so se ti ljudje borili
Za en patch / za eno krpico zelenja
Kjer lahko so in majo mir
Pred drugimi 
 
***
 
LADJA NA ZEMLJI
 
Naredili smo si mesto
S tehnologijo, ki je odpirala vsa vrata
Za otroke smo naredili ležišča
In prostore za učenje in vaje
Širili so se labirinti veselja in dela
Začeli smo živet not v bunkerju ladje
Ki se je razprostirala iz dneva v dan
Na računalnikih, ki smo si jih sami naredili
So se vzpostavljala vezja med nami
Vsi so z nami
Tisti, ki so umrli, niso umrli
Ker živijo z nami v sanjah
Na koncu smo ukinili alkohol in vse droge
In prižgali oznanilo za luč sveta
Da so vsi vidli
Zvezde našega glasu, kako pôjejo
Najbližje črpalke in skozi cele države
Se je raztezal zvezdni prah melodije
Srečnega praznovanja našega obstanka
Hodil sem po hodnikih in obiskoval otroke
Ki so prespali prvič na svojih novih ležiščih
Organiziranih tako
Da so se fantki gledali z deklicami na drugi strani
In vmes prepadi
Njihova pisma so bila ladja na zemlji 
 
***

BLACK BIRD LTD.
 
Sanjal ful lepo sceno
o ljubezni na youtubu
ki je govorila o tem
da se nimaš kaj
skrivat
o fantu
ki so ga policaji
za brez veze ustrelili v glavo
(in se je cel svet obrnil navzen)
in je preživel pa je
govoril kako mu
je to odprlo
sposobnost ljubit
brez strahu in zadržkov
kako nima veze in smisla
se skrivat da sem
jokal ko mislil ob tem
vsak trenutek, ko bi lahko
ljubil pa nisi, ker si
bil tečen al zabačen
v mislih
pa bi lahko, vsak
nasmeh, ki bi ga
lahko dal pa nisi
vsak impulz ki je ostal
v pogledu
vsako pomoč ki si
jo šel mimo
v egotripu neke
kvazivzvišene odrezanosti
da te ne bi nihče videl
da se ne bi izpostavljal
(da ne bi interveniral na odru življenja)
romali skoz okupirano ljubljano
barbara damjan je mela
cd-shop na nabrežju
in sem iskal komad in izpoved
tega temnopoltega dečka
ki mu je krogla policaja
odprla veselje in neskončno
ljubezen do življenja
in kar res šteje
da sem hotu to delit z drugimi
pa mi je najprej dala darila
da vzamem pa sem iskal po netu
čeprav je bila zaprta
in sem ji stal mušterije
našel nek brazilski gengsta-rap
in iskal dalje, pa srečal Ajdo
ki je ta komad imela
armagedon ljubezni
ki mi je ta izpoved
odprla skoz mislil
da me je prestavlo
iz okupirane ljubljane
kjer so kavče metali
iz starega trga
v sceno kjer smo
vsi skupaj
brali butnskalo
čist v interne namene
in zabavo, brez publike
mi smo bli ekipa
in publika in lastni kritiki
hkrati (brez obvez in pritiskov)
To je bla ob tem
komadu ki sem
ga komaj našel
ena najlepših stvari
kar sem jih doživel
tako kot zdaj nimam
besed da bi ponovil
ta komad razodet
v fleših v sanjah
in sem ves kot otrok
ki mu »ljubezen« pomeni
ekvivalent objema hvaležnosti
brez zadržkov nekomu
ki ti vodo prinese
ko ti koža gori
al za sekundo bolečine olajša
sredi narave
»neskončnih ciklov
kolektivnih umorov«
v katere smo rojeni
bit in prenašat
ta filing
kar sem prej
imenoval »armagedon
blazne ljubezni
ki ga je rodilo
brezmejno nasilje«
me je spomnil
na ta komad
tega pubeca
ki je preživel
strel v glavo
od policaja
samo ker je
prekipeval od
samozavesti življenja
in razposajenosti
in čez vse nato
zarepal o potencialu
ljubezni in dobrote, ki
strah nadjebe
ko smo hodli ob nabrežju
in so na nas padali
odpadki sovraštva
ki smo se jim umikali
in smo sam mi štekali
kako je krogla z neke
pištole rodila
nesmrtnost objema

ta komad ki je obrnil
ljudi navzven
sem iskal
da poveš da rečeš
da priznaš da objameš
in ne pozabiš
dnevne sobe na avtocestah
kavče na vodi
avtonomne cone
sprožene z metki
(kakšne sadove
že mal represije rodi)
rane ki odpirajo svet
direktnost ljudi
ki so te oživljali
in dajali vse da bi te rešli
in niso
in je luknja v glavi rasla
da je zaobjela vesolje
ekspanzijo neskončnega dihanja
tega trenutka
krika
sna
brez
konca
 
*