Muanis Sinanović

dne 17.12.2019

Muanis-Sinanović-200.jpgMuanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.



POD GORO
 
Vsako noč naši dvojniki plezajo na goro. Videti želijo obred. Slišijo zvončke ovc, ki nemirno
postopajo po jasah. Mi smo v barih ali doma. Vsako noč naši dvojniki plezajo na goro, a mi
tega ne vemo. Oprezajo za zelenimi kresničkami. Hodijo mimo planinskih koč s prižganimi
okni. Ne vedo, če so gostoljubne ali ne. Za stenami je molk. Včasih se nam sredi nočnih
pogovorov zazdi, da je v naših sobah še nekdo drug. Vsako noč dvojniki z gore vpijejo, da ni
obreda. Njihovi glasovi se izgubijo v vetru.
 
TLORIS
 
Prišel sem na pogorišče.
Požgana trava. Med njo klovnov nosek.
Ptič neznanega imena je pel
na vrhu ogljenega trama.
Zdelo se mi je, da je na kraju
podrte hiše nekoč bilo križišče.
 
Poznal sem šifre,
ki odpirajo vrata blodnjaka.
V zadnji sobi je bil krivec. Dolgo sem hodil.
Sčasoma se opazil, da postaja
vedno bolj vroče.
Noge so se nemirno upirale.
Z njimi je hodil nekdo drug.
 
Blodnjak se je začel podirati.
Obkrožali so me plameni.
Tam, kjer je bila soba krivca,
sem stal sam.
 
Ptič je poletel s trama.

KAVA
 
cel dan je bilo nebo enakomerno
sivo. kot pred nevihto. toda nevihte ni bilo.
zgolj zelo redko, a vztrajno kapljanje, kot bi
bila zgoraj obešena mokra cunja. vsako uro
je padlo nekaj kapljic. zbujali smo se v ciklih
in v dnevni sobi je vsakič bil moder ekran
z napisom: ni signala. čakali smo na nekaj,
kar pride čez desetletja. nekaj strašnega,
kar bo popolnoma spremenilo naša življenja.
vedeli smo, da bodo nekateri do tedaj umrli.
slišali smo posamezne krike, ukaze in premike.
to je bila bitka, ki jo je proti nam bilo nebo.
počasi nas je oblegalo in pripravljajo obroč.
veter je loputal z okni in vrati.
 
zvečer se je končno usula nevihta in zajtrkovali
smo. potem smo si rekli lahko noč
in se odpravili v postelje, saj smo zgodaj
zjutraj morali v službo.
 
naslednji dan smo ugotovili, da smo vsi sanjali
deroče reke iz močne kave, ki je dišala po vsej
dolini.

OKNO

Bilo je okno.
Bilo je slika, ki jo je gledalo sonce.

Bil je pogled, ki se je odprl.
Lahko si vstopil vanj
in poskusil iti do konca. Do začetka.

A pot te je kmalu posrkala, mehke šape so te jemale
po delih, razstavljale,
                za potovanje v blisku.

Pod oknom so vsako noč govorili psi. Nežna tuja govorica o skrivnostih
poti. Nikoli se je nisi naučil.