Andreja Štepec

dne 17.12.2019

Andreja-Štepec-200.jpgAndreja Štepec se je rodila leta 1986 na Jesenicah in je diplomantka italijanskega jezika in književnosti in profesor pedagogike in andragogike. Njene pesmi so bile objavljene v revijah I.D.I.O.T., Sex Zin in Lud Literatura ter prevedene v nemški jezik. V sklopu nemško govoreče pesniške platforme Babelsprech je gostovala v Literaturhausu na Dunaju in na konferenci Babelsprecha v Liechtensteinu. Sodelovala je tudi na Evropskem pesniškem festivalu 2019 v Londonu. Pri založbi LUD Šerpa je maja 2018 izšel njen pesniški prvenec z naslovom Edit Paf, ki je bil v letu 2019 izbran za kritiško obravnavo na Festivalu Pranger. Občasno prevaja iz angleškega in italijanskega jezika in deluje v okviru različnih pedagoških projektov ter tudi kot vzgojiteljica in animatorka pri Zavodu za letovanje in rekreacijo otrok. 


 

SLAP OBODA

V mrtvem bogu 
ki me preganja 
vidim laboda 
skupaj leživa
na gladini 
dviguje me 
Moj bog 
labod moj 
Bog moj 
moj labod
v kljunu nosi 
zdrob
in 
žalost
me obdaja s tančico 
skrbi preko
čeljusti 
moj bog je
mrtev labod 
pod njim je 
moj utrip 
kaj vreden 
če vanj
potiskam koleno 
da ga izdolbem v 
okras
je
me polni z mesom 
da se nosim
v valovih 
naoljenega perja
zavržena ptica
ki želi zaledeneti
le zamah s cepinom 
v luč
med 
nožja 
izsipa
ledvični kamen 
zasipa
zasije 
zasu va 
me
poje koren 
imena
me 
hrani
v prevodu
ko je na obrobju 
mlaj
sem 
ni 
sem 
mu 
žena 
ne
naslaja se 
na 
naziv
v polovični 
izmeni
z me ne si 
lunine
me ne 
ob tebi 
sneg
na stoječe 
od vode
v grozi 
prelomljenih 
molekul 
zaupanja
v dlani 
mojega 
ega 
laboda 
boga


KEVDER 91

Trave ovite okoli gležnjev 
preštevaš grame
odvržene tablete 
raztopljeno 
morje
zašumi 
mar dentro 
Salvati!
iz 
Polja
na polja
gazim tankovima
 po vzmetnicah 
bombni razhodi 
prepevajo
zaklonišča
prepevajo pesmi otroštva 
grenke koračnice
marširajte v nas
dnevi prepečencev 
pogretih jedi
na žlico
zareze so tvoja 
časovnica
igraš se na 
črtastem 
soncu
tiste minute
so nezamenljive 
kot žgečkljiv
tik 
metanojske 
kisline
v ustih 
potopljen
v mravljišča 
mravljinci 
spotikajo 
ob igle
iglu si hotel 
bloke
kock
da bi zadržal 
izvor
zapakiranega lososa 
v zmrzovalniku 
škrip
škripljejo vijaki 
gugalnic
na njih zdaj 
zibljejo 
šrapneli
mikroorganizmi 
škornji 
zamaskiranih mož 
5 dinarjev
s patino 
stiskaš
pod vzglavnikom 
pamtiš
patiš
pri petih 
iz primeža 
uspavank 
ribez 
daljni
brat 
češnja
preneha 
zoret
čez igrišče 
zakoličene zastave 
čez vrt
zasejane senčne 
zaplate
sine!
delo na sebi ne obstaja 
obstaja le delo na vrtu 
5 dinarjev
pokopanih

prislonjeno kolo ob 
škarpo
še 
poganja

 

JELENA

Pojdi tja, kjer sta dva jelena, 
ta dva jelena, ki se razraščata 
in odpirata
in razdirata, 
ki visita
pred jekleno kroglo 
zla pred rušitvijo

kje je zdaj rukanje, kje so 
te spletene lesene kite,
da bi se ljubile, da bi se jim pustilo rasti 
v daljne kraje
kamorkoli,

vsi rastejo kamorkoli

mi smo samo spektatorji,
boli gledat, kako ti štempljajo 
lepoto
bolijo te sprane misli,

še otroci so danes zlobni, 
vzklili iz počenega semena 
v tisti prsti,
ki si jo tako lastijo
kot da jo bodo zdaj jedli 

njih bo jedla prst

prst mi daj

 


EDIT ME!

pogrizi povrhnjico 
s konic kutikule

vprezi z mano 
v svetopisemska poletja

stiskalnico znoja ki sprijema
obronke odela in obuja projekcijo silhuet

ki neprimerno odteka 
v špranje med prsti

v razbeljen asfalt zapuhti 
hmelj, bezeg, melisa, meta

Edit me!

za opečnato Cerkvijo
v notranjosti zadoni hlad

odnaša odmev orgel 
pritisk na meh narašča

v cevkah se nabira kadilo 
nepremične okončine

občutek človeka 0 stopinj 
rotiraš vrat počasi počasi

Edit me!

90 stopinj 180 stopinj 
vrat zakrkne u klonem

pred prižnico obrišem 
natikače očistim čistim te

odletiš ven iz pljučnega mehurčka 
pogledujem v pozlačen okvir

križev pot moj pot 
križa skolioza

na desni strani so mišice šibke 
napenjam jih ob strohnelo klop

napev nalahno zapleše 
v rože na krilu

čisto sramežljivo se
kos blaga dvigne in pokaže krajec 

Edit me!

stojiš pri vratih 
ne upaš naprej

glas zamre duhovi 
se polastijo ogrodja

popek se ti obrne navznoter 
čakaš dočakaš splav meduze

njen pogled te osvetli in 
tvoja krona se ne sveti

nabiraš trnje v šopek 
kri kaplja na kapljo

pizda si brezbožen prelep
za pribit v kot zategnjencev 

Edit me!

primi me za vse kar ni 
posvečeno imaginaciji

za vse kar ti vzburja
nosne dlačice kar naelektri arhetip 

Edit me!

položi kovanec na moj bermudski 
trikotnik da spustim na drug breg

vkrcaj razoroži prižgi dve 
sveči za vsakega od naju

Edit me!

udarja kost na kost 
na vlažno steno

restavriraj resoniraj 
pojebi renesanso v meni

spusti drog niže podrgni klito
ris zašij ga v mozaik nastanka človeka

postajaj moker pes 
moker bog

Edit me!

zavpijem posrkam tvoje 
bodice ki spravljajo v obup

ki divjajo v meni 
v valovih

Edit me!

razpnem te v zmaja 
povsod stigme

svežina izginja 
dah na dah

boli me paura 
eksekucije telesa

umiram but I want some more
še čist mal smrti

beločnice obrnejo obok 
se spušča še malo

Edit me! Edit me! Edit me!
Ti
  padli
      zjebani
         Jesus